Ker menim, da si digitalna zakonodaja, ki jo pripravljamo v evropskih institucijah, zasluži veliko več kot dve minuti nagovora na plenarnem zasedanju ali en sam Facebook zapis, vam v naslednjem komentarju, pa četudi bo zato nekoliko daljši, želim pojasniti več ozadja in podrobnosti.

V zadnjih desetletjih smo doživeli velikanski tehnološki razcvet na spletu in s tem tudi bistvene spremembe načina bivanja (kako dostopamo do informacij, kako medsebojno komuniciramo itd.). Meja med ‘resničnim’ in ‘virtualnim’ se je razblinila, trenutna zdravstvena kriza pa je digitalno transformacijo samo še pospešila. Vsaka tehnološka revolucija prinaša nove možnosti in s tem bistveno vpliva na ustroj družbe. Guttembergov tisk je približal literaturo širšim množicam in s tem pripomogel h kultiviranju in razvoju družbe. Radio je omogočil neposredno prenašanje informacij državljanom, vendar je hkrati tudi postal orodje za širjenje Goebbelsove propagande, tako kot je Berlusconijevo lastništvo mreže televizij omogočilo predrugačenje italijanske politične krajine.

Kljub vsem prednostnim, ki jih prinaša vsaka tehnološka revolucija, se hkrati pojavljajo veliki izzivi pri brzdanju različnih interesnih sfer ter regulaciji novega polja naše vpetosti v svet. Vladajoče strukture so si pogosto prisvojile propagandna orodja in organizirano širjenje lažnih novic je bilo prisotno tekom velikega dela naše zgodovine,  pa vendar je tokratna situacija bistveno drugačna in bolj zaskrbljujoča, saj so ‘orodja’ precej bolj učinkovita, medtem ko regulacija – ali bolje rečeno demokratičen nadzor – občutno zaostaja za tehnološkim razvojem zasebnih internetnih družb. Nekaj tehnoloških velikanov namreč nadzoruje velik del našega življenja in neposredno ogroža demokratičnost naših družb, kar je svojevrsten paradoks, saj so ravno ta omrežja omogočila pluralnost mnenj, možnost javnega izražanja stališč, politikom pa neposredno informiranje državljanov.

Spomnimo se vmešavanja v zadnje ameriške predsedniške volitve, na referendumsko glasovanje o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, na organizirano širjenje lažnih novic in spodkopavanje zaupanja v Evropsko unijo s strani državnih akterjev, kot sta Kitajska ali Rusija. V najbolj ekstremnem primeru je spodbujanje k nasilju vodilo do etničnega čiščenja v Mjanmarju, ko je vojska uporabila socialna omrežja za širjenje svojih sporočil, ali nedavno v Etiopiji, ko so se po smrti glasbenika širile lažne novice in sovražni govor, kar je vodilo v nasilje, v katerem je življenje izgubilo vsaj 160 ljudi. Širjenje sporočil je vodilo tudi v nedavni umor francoskega učitelja Samuela Patya, ko je oče učenca objavil svoje neodobravanje učiteljeve lekcije o svobodi govora, ki so ga nato videli in širili islamistični skrajneži, dokler ga eden izmed njih ni obglavil.

Kaj je skupno vsem omenjenim tragedijam? To, da se je sovraštvo širilo po socialnih omrežjih. Pa vendar so ti grozljivi primeri zgolj (najbolj znane) skrajne oblike posledic. Rekla bi, da je sama narava socialnih omrežij oziroma vpeljava ‘poslovnega modela’ sledenju uporabnikov, analiziranju naših podatkov in prodaja naših ‘osebnosti’ najboljšemu ponudniku zgrešena, saj je rezultat tega to, da je splet postal globalni stroj nadzora, ki ga vodi zloraba osebnih podatkov na industrijski ravni, poganjajo pa ga vedno bolj napredni algoritmi, ki ciljno določijo uporabnika oglaševalcu. Eden izmed rezultatov tega je, da algoritem sam sistematizirano ponuja lažne novice, teorije zarot ali spodbujanje k sovraštvu tistim, ki so za to bolj dovzetni, večinoma pa ‘zgolj’ zlorabljajo uporabnikove strahove ali njihovo samopodobo za prodajo izdelkov ali storitev. Ni odveč pripomniti, da se lažne novice ali razdiralni skrajno desničarski populizem širi nekajkrat hitreje od preverjenih informacij medijev. Ključni element tega je, da se vsakemu svet prikazuje drugače, med ljudmi pa se širi polarizacija, nezaupanje v stroko ter neodvisne ustanove, informacijska manipulacija z velikimi posledicami v ‘resničnem svetu’ pa je prisotna na vsakem koraku.

V Evropskem parlamentu smo ta teden sprejeli tri poročila Akta o digitalnih storitvah, ki naslavlja te probleme, Evropska komisija pa bo v začetku decembra na podlagi naših izhodišč pripravila zakonodajni predlog. Glavni poudarki poročil zajemajo zahteve po transparentnosti algoritmov, označevanju (političnega) oglaševanja, označevanju zavajajočih in lažnih informacij, identifikacije oglaševalcev ter pravila za moderiranje in odstranjevanje spornih vsebin. Spletne platforme so sicer pred evropskimi volitvami prostovoljno vstopile v dogovor z EU za samoregulacijo ali t.i. Kodeks ravnanja EU glede dezinformacij, prav tako se postopoma prilagajajo zahtevam ter pozivom zakonodajalcev in javnih razprav glede hitrejšega odstranjevanja nezakonitih vsebin, prilagajajo svoje algoritme, da se sovražni govor ali lažne informacije (vsaj) ne širijo tako hitro,  označijo sporne informacije vodilnih politikov in nekatere škodljive teorije zarot, kot recimo QAnon, zanikovalce holokavsta ali škodljive informacije za javno zdravje, pa tudi odstranijo jih (četudi so se v preteklosti stalno izogibali odgovornosti in se izgovarjali na svobodo izražanja).

Vendar ni prav, da o tem, kaj ostane na spletu in kaj ne, odločajo izključno zasebne korporacije, zato v Aktu o digitalnih storitvah predlagamo jasna pravila za moderiranje vsebin na spletu, zahtevamo možnost pritožbenega mehanizma za uporabnike ter človekov nadzor nad algoritmi. Nedopustno je, da bi se odstranjevala vsebina, ki bi bila zakonita in bi zasebne korporacije igrale vlogo cenzorja. Pravzaprav se je pogosto zgodilo, da so socialne platforme sicer uspele odstraniti propagando ISIS v Siriji, vendar so zaradi napak v algoritmu hkrati odstranile tudi dokaze proti človečnosti, do katerih preiskovalci niso mogli več dostopati. Zahtevno je najti pravo mero med temeljnimi človekovimi svoboščinami, kot so svoboda govora, svoboda poročanja in pravica do zasebnosti na eni strani, ter varovanjem ljudi pred sovražnim govorom, dezinformacijami in manipulacijo na drugi strani. V vsakem primeru pa o tem ne morajo odločati zasebne korporacije, ki imajo hkrati tudi monopol nad vsemi našimi podatki. Zaenkrat jih sicer skrbno zadržujejo zase za svoj tržni monopol (kar je sicer tudi sporno), toda ne vemo, kako bi jih lahko avtoritarne vlade zlorabile za svoje interese, če bi jih morale identiteto uporabnikov razkriti vladajočim strukturam in kaj bi to pomenilo za svobodo na internetu.  Vsekakor pa moramo njihov monopol nad (vse bolj prevladujočim) javnim prostorom vrniti ljudem, jim omogočiti nadzor nad svojimi podatki, omogočiti možnost anonimnosti in zahtevati transparentnost glede tega, kako se jim prikazuje svet ter kako poskušajo različni akterji z njimi manipulirati.

Akt o digitalnih storitvah je korak v pravo smer. Dopolnil ga bo Akt o trgu digitalnih storitev, ki bo vpeljal orodja, s pomočjo katerih bi se prekinil tržni monopol nekaterih korporacij, ki izrabljajo svoj dominanten položaj, in omogočila rast tudi drugim, manjšim in srednjim podjetjem. Z drugimi besedami: Zagotovili bi enakovredne pogoje za konkurenčnost. Drugi del je omogočiti raziskovalcem in javnim ustanovam uporabo anonimiziranih podatkov za najrazličnejše namene v javno dobro. A sama arhitektura ali ustroj trenutne zasnove podivjanega kapitalizma na spletu, ki preži nad našimi slabostmi in omogoča manipulacijo, ostaja. Ostajajo tudi motivi najrazličnejših akterjev, bodisi držav za geopolitični vpliv bodisi materialnih koristi zasebnikov ali političnih strank, ki brez moralnih pomislekov za stanje naših demokracij izrabljajo strahove, jezo ali razočaranja ljudi za lastne partikularne koristi ter namenoma podpihujejo sovraštvo, delitve in namišljene bitke z duhovi preteklosti. Ostane nam tudi pravična obdavčitev digitalnih velikanov in uvedba digitalnega davka, za katerega čakamo dogovor na ravni OECD držav, čeprav se ZDA na vse moči trudijo, da do dogovora ne bi prišlo. V Evropi je nekaj držav zato poskušalo vpeljati davek na nacionalni ravni, dokler niso popustile pod pritiski. EU bo morala odplačevati dolg, ki si ga bo izposodila na finančnih trgih za ‘nepovratna sredstva’ državam članicam, digitalni davek pa je eden iz peščice, ki ne bi neposredno bremenil evropskih državljanov. Druga stvar pa je dogovor med založniki ter mediji in digitalnimi velikani, da plačujejo del zaslužkov za kakovostno vsebino medijev, ki se pojavlja na njihovih platformah. V Franciji in Nemčiji so že blizu dogovora, vendar potrebujemo zakonsko določena pravila, ki bi delovali na celotnem območju EU.

PREdolgo smo zgolj opazovali zaskrbljujoče trende, ukrepali pa bistveno PREpozno. Trenutno stanje ne bo dolgoročno vzdržno, pri tem pa se moramo vprašati tudi o širših vzrokih, zakaj ljudje posegajo po enostavnih razlagah za njihove slabe pogoje življenja, kot so revščina, naraščajoča neenakost, zlorabe moči, občutek obupa in izključenosti iz družbe.

Morda se nekatere ideje zdijo preveč utopične ali naivne. Toda naivnost so očitali mnogim, ki so v zgodovini človeštva premikali meje. Sama menim, da je edina pot ta, da storimo vse, kar lahko (poudarjam, storimo in ne le govorimo, da bomo), da ustvarimo varno okolje na spletu za vse ljudi, in postavimo demokratične omejitve tistim, ki imajo preveč moči.

Irena Joveva

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *