Včasih demokracije ne rušijo tanki

Včasih demokracije ne rušijo tanki. Včasih je dovolj imeti oder, mikrofon in dovolj glasen aplavz. Za propagando.

Danes praznujemo. Na Prešernov dan običajno govorimo o identiteti. Jeziku. Kdo smo, zakaj smo. A ravno ta teden smo lahko precej jasno videli še nekaj: tudi demokracija ima svojo identiteto. Svoj jezik. Ki ga začne izgubljati takrat, ko postanejo glasnejši tisti, ki bi najraje vrnili politiko v čase, ko pravil ni določala pravna država, ampak moč.

“Samo še en evropski obisk. Samo še ena evropska ofenziva. Klasični napadi, klasični prepiri, klasičen predvolilni teden.”

A res?

Začnimo pri evropskih komisarjih. Ta teden sta dva sodelovala na tiskovni konferenci ob boku kandidata v nacionalni kampanji (za katerega – mimogrede – upam, da bo ostal tam, kjer tudi trenutno je: “veliki vodja” opozicije).

Ni problem v tem, da se ljudje pogovarjajo. Ali pridejo na obisk v Slovenijo. Dobrodošli! Tudi Marta Kos je prišla, pa ni sodelovala na novinarski konferenci naše politične skupine Renew Europe. Z razlogom. Reče se mu spoštovanje pravil.

Nimamo se kaj spraševati, ali neliberalni projekti obstajajo, ker obstajajo že dolgo. Se pa moramo vprašati, kako je mogoče, da jih politična sredina – četudi konzervativna – začne normalizirati, ker je kratkoročno udobneje kot jih odločno zavrniti.

Nadaljujmo pri delovnem zajtrku, na katerega je predsednik vlade Republike Slovenije povabil vse tisti hip v njej prisotne komisarje in vodje političnih skupin. Vseh. Dogodka se ni udeležil zgolj eden. Uganete, kdo?

Ni težko. Manfred Weber. Vodja največje skupine v Evropskem parlamentu, Evropske ljudske stranke (EPP). Tisti, torej, ki glasno komentira razmere v eni državi z enega odra, celo z manipulativno prirejenimi grafi (!!!), o vabilu na zajtrk premiera te iste države reče, da je “osupel”, češ, nisem prišel podpret Roberta Goloba, temveč Janeza Janšo. Lol.

Kolega Manfred: ni šlo za iskanje podpore. Tvoja bi me v vsakem primeru resno zaskrbela. Šlo je za vabilo k neposrednemu pogovoru. V politiki je enostavno izrekati sodbe – še najenostavneje pavšalne – ob boku zaveznikov. Bistveno težje jih je povedati tistim, na katere se nanašajo. Če verjameš svojim besedam, jih poveš tudi za isto mizo, kolega.

Po zadnjih parlamentarnih volitvah nismo dobili “herojske” revolucije, dobili smo “dolgočasno” sanacijo. Ni spektakel, ker popravljanje škode za nekom nikoli ni. (Tudi zaradi tega) marsikaj v državi ni popolno. Ne relativiziram stisk, občutka razočaranja in legitimnih pričakovanj, da ne bo nesporazuma. Je pa razlika, ali probleme rešuješ ali jih uporabljaš kot gorivo za stalni konflikt. Prvo vodi v izboljšave, drugo praviloma v takšno državo, ki smo ji pred štirimi leti rekli “ne”. Gospodarstvo in družba v takem okolju dolgoročno plačata najvišjo ceno. Verjemite.

Na drugi strani namreč gledamo učbeniški politični model: najprej ustvariš občutek izrednih razmer. Potem pa, če dovolj dolgo ponavljaš, da je vse pokvarjeno, ljudje prenehajo razlikovati med dokazanim in izrečenim. Resnica postane stvar glasnosti.

Tako danes ni naključje, da se vtis razpada države ustvarja brez realnih kazalnikov, a z veliko decibeli. Namen ni prepričati, namen je utruditi. Utrujen volivec ne išče resnice. Išče konec konflikta. In to je trenutek, ko demokracija postane ranljiva.

V ta okvir sodi tudi fascinacija nekaterih v največji opozicijski stranki z ameriškimi migracijskimi racijami in idejo, da bi “red” uvažali z deportacijskima avtobusoma. Ne gre za resno varnostno politiko, pač pa demagoško politično predstavo. Več uniform, več strahu, več dramatičnih podob … manj razprave o dejanskih rešitvah. Cilj ni upravljanje migracij. Cilj je občutek ogroženosti. Ker strah poenostavi realnost, poenostavljena realnost pa potrebuje preproste rešitve – ki to seveda niso.

In tu se vrnemo k Evropski uniji, konkretno Evropskemu parlamentu. Ko sredinske evropske sile začnejo takšno politiko obravnavati kot še eno legitimno variacijo, ne širijo dialoga. Širijo meje sprejemljivega. Ni problem razprava različnih pogledov. Problem je, ko evropski prostor postane kulisa za normalizacijo skrajne strategije.

Zato je morda prav današnji kulturni praznik dober trenutek tudi za ta opomnik: narod ne izgubi identitete naenkrat. Izgublja jo po malem, ko začne verjeti, da so propagandne besede pomembnejše od realnega pomena. Enako velja za demokracijo.

Hvala, kolegice in kolegi iz Renew Europe, za obisk, s katerim ste pokazali, da v politiki ne štejejo največ oder, mikrofoni in dovolj glasen aplavz, temveč – vsebinska odgovornost.