Gledati nekoga, ki ga imaš najraje na svetu, kako iz dneva v dan vedno bolj trpi …

Gledati nekoga, ki ga imaš najraje na svetu, kako iz dneva v dan vedno bolj trpi …

Gledati in vedeti, da mu ne moreš več pomagati; ne ti ne kdorkoli drug ali karkoli drugega …

To je breme, ki ti ostane za vedno. To je rana, ki je noben čas ne zaceli. Vem, da tisti, ki ste to prestali – tako kot jaz – dobro veste, o čem govorim.

Podpiram zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predčasno sem glasovala danes.

ZA.

Za pravico, ki nikomur ničesar ne vzame, a mnogim vrača tisto, kar jim je trpljenje ukradlo: mir.

Razumem različna mnenja. (Recimo, da) razumem tudi iskanje “umetnosti možnega” v politiki, toda ob vseh teh neokusnih manipulacijah pred nedeljskim referendumom – še posebej od tistih, ki se radi razglaša

jo za pobožne in sočutne! – se resno sprašujem: od kod pravica soditi o tujem trpljenju? So kje v Svetem pismu našli dovoljenje, da strašijo, zavajajo in lažejo? Zavoljo ideologije?

Jaz tega tam nisem našla. Dvomim, da so oni.

Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni obveza. Kdor je nikoli ne bo izbral, do zadnjega dneva svojega življenja ne bo opazil niti najmanjše spremembe.

Ampak zakaj, zakaj, zakaj bi drugim odrekli možnost, da se odločijo zase?

Zakaj bi nekomu, ki je v neznosni in ponižujoči stiski, odrekli pravico do dostojanstvenega konca?

Ta pravica je namreč pravica do miru. Do smisla. Do osnovne, človeške izbire: kako zaključiti svoje življenje, ko ti ga je trpljenje v bistvu že zdavnaj odvzelo.

Ne gre za obup. Gre za pogum. Ne gre za smrt. Gre za spoštovanje do življenja.

Paradoksalno, vem. Toda resnično.

ZA.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Svoboda (@gibanje.svoboda)