Do kdaj pa vi živite?

Do kdaj pa vi živite?

“Saj je otrok, saj ne razume.”

To sem poslušala, ko so odrasli mislili, da ne slišim.

“Saj je otrok, saj ji ni treba vedeti vsega.”

Tudi to sem poslušala. Kar je še huje. Seveda sem vedela. Še kako sem vedela. Nisem pa vedela, da bolečina resda nikoli ne izgine, a da sčasoma lahko postane del življenja. Danes vem, da bolje nisem znala. Vendar danes prav tako vem, da obstajate vi. Tudi za devetletne punčke, kot sem bila takrat jaz.

Minuli konec tedna sem imela čast spregovoriti na res, res čudovitem dogodku ob 30. obletnici društva Hospic. Poznate?

Šest let sem že v tem norem svetu politike, pa sem včasih še vedno tako zelo naivna. Tokrat sem recimo mislila, da ne bom zajokala niti enkrat.

Kaj sem pa mislila?

To društvo tako zelo pomaga bolnim ljudem, ki se soočajo z bolečino. S smrtjo. Pa ljudem, ki se soočajo z izgubo. In z glasno tišino, ki pride … ko nekdo, ki ga imamo radi, odide.

To društvo prinaša sočutje, razumevanje in bližino tja, kjer so besede pogosto pretežke.

Pred 16 leti in pol sem izgubila mamico. Njeno bolezen sem spremljala od svojega devetega leta. Bili so vzponi in padci. A s slednjimi se nisem znala soočati. Danes? Danes sem hvaležna, da sem svojo mami imela – vsaj prvih dvajset let svojega življenja.

Društvo Hospic je pogosto oralo ledino z naslavljanjem tem, za katere v našem sistemu dolgo ni bilo prostora.

O življenju tako zelo radi govorimo … kaj pa o smrti? Smrt je del življenja. Tako pač je. Pred njo se nihče od nas ne more umakniti. Naj bo dostojanstvena, ko je lahko.

In naj društvo Hospic ostane zgodba, v kateri ni pomembno, koliko dni imamo, temveč koliko življenja jim dodamo. Ker to je zgodba o učenju – ne le o tem, kako umirati, ampak predvsem o tem, kako živeti.

(Do) kdaj pa vi živite?