“Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

“Se človek lahko navadi na vojno? Lahko, seveda. Jaz sem se navadil. Ne maram je, ampak sem se. Živim prilagojeno obstoječim razmeram, delam, razmišljam, jem … Toda – se človek lahko navadi in ostane normalen? To je že težje vprašanje. O Irmi je odločil nekakšen petek. Že zdavnaj sem pozabil, da obstaja nekaj, kar se imenuje petek, potem vikend, potem prazniki in podobne stvari, mesec avgust pa je idealen za sončenje, plavanje in podobne radosti brezskrbnih ljudi. Za nas to ne obstaja. Dodelili so nam drugo vrsto športa. Igro s smrtjo. Tvojo ali tujo, ampak v igri je vedno samo eno – obstajati ali ne obstajati. Kot da je to nekaj. Kaj je pomembno? Preživeti za vsako ceno? Tudi to ni pomembno. Pomembno je živeti kot človek, če pa ne gre, potem ni nič več pomembno. Niti živeti ne. Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

Prebrali ste odstavek iz knjige, ki jo berem že mesece. Pa niti ne zato, ker si ne bi mogla vzeti tistih nekaj minut pred spanjem, ampak zato, ker je osebna zgodba avtorja Sarajevske princeze, zdravnika Eda Jaganjca, tako zelo pretresljiva, da …

… da je težko dojeti. Je res tako težko biti človek v nečloveških razmerah? Kako je mogoče, da nič ni sveto, niti življenje otrok, mladih?

In danes, ko številni – v prvi vrsti prav mladi – pogumno vstajajo proti avtokraciji, proti potvarjanju zgodovine in proti razčlovečenju, je ključno razumeti, da ima zločin v Srebrenici ime. Genocid. To ni mnenje, pač pa dejstvo, potrjeno na sodiščih.

Z odgovornostjo posameznikov – ne naroda.

To je zahteva po odgovornosti – ne kolektivni krivdi.

To je spoštovanje do žrtev – in do vseh, ki si tudi znotraj Srbije ali kjerkoli drugje na tem svetu želijo družbo brez zanikovanja, brez manipulacij in brez glorificiranja zločincev.

To je zahteva, naj se ne obračajo glave takrat, ko mednarodno humanitarno pravo velja samo še na papirju.

Ko je celo lakota smrtonosno orožje.

Ko otrok v Gazi, ki išče samo požirek vode, ne ve, če bo preživel.

Ko bolnišnica ali begunska taborišča niso več zaščita ali zatoščišče, pač pa potencialna past.

Ko mednarodna skupnost zamuja trenutek, da bi ta grozodejstva preprečila. Tako kot že tolikokrat. Tako kot pred 30 leti. Spet.

Mednarodno-pravni red se ne podira samo pod težo bomb, ampak tudi pod težo ravnodušnosti. Dehumanizacije. In s pogledom stran.

“Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”