Vem, vsi pišemo o dnevu Evrope

Vem, vsi pišemo o dnevu Evrope.

Berete o tem, kako pomembna je enotnost, kako pomembna je zavezanost, kako pomembne so vrednote.

Vse to drži, toda pomembno je priznati še, da Evropa še zdaleč ni popolna. Včasih nas frustrira in pogosto si želimo, da bi bila hitrejša, odločnejša in bolj pravična.

Tudi vse to drži, a treba se je vprašati še … bi bilo bolje brez nje? Je bolje paradno slaviti militarizem in revizionizem, kot to prav danes počnejo nekateri? Tudi marsikdo iz Evrope, mimogrede.

Moj odgovor je ne in ne. Evropa ni ideal, je pa proces, v katerem je treba pogosto premikati meje. Seveda ne geografskih! Ali državnih, če hočete. Mislim na tiste meje v glavah.

Vsak zakon, vsaka direktiva, vsaka razprava – vse to so delčki večje slike. In ko se fotografiram z zapisom “Ljubim Evropsko unijo”, to ne pomeni, da glede nje ne bi ničesar (ali – morda bolje rečeno – nikogar) spreminjala.

Ne morem vsega, marsikaj pa vendarle lahko. Zato dan Evrope zame ni zgolj datum ali dan praznih fraz. Je priložnost, da se spomnim, zakaj sem začela. In zakaj je pomembno, da ne odneham.