Ljubljana je moj naslov, Bruselj je moja služba, Jesenice pa so moj dom

Evropska poslanka Irena Joveva se je v torek 17. februarja 2026, na povabilo Društva upokojencev udeležila razprave v okviru srečanj z Jeseničani, ki so izstopili iz povprečja v Kolpernu. ”Ljubljana je moj naslov, Bruselj je moja služba, Jesenice pa so moj dom,” je med drugim izpostavila poslanka.

Joveva je uvodoma poudarila, da njeno politično in osebno pot še danes najbolj zaznamujejo prav Jesenice. Kraj, ki ga kljub življenju med Ljubljano in Brusljem še vedno razume kot svoj pravi dom. Kot je dejala, je prav okolje, iz katerega prihaja, zaslužno za to, da ni nikoli dobila “višinske bolezni”. “Pomembno je, da ostaneš zvest samemu sebi, da ne pozabiš, od kod prihajaš, in predvsem, zaradi koga si tam, kjer si. Jesenice so še danes stičišče vsega, kar sem, in tega ne nameravam spreminjati. So prostor, kjer se prepletajo različne kulture, kar pravzaprav odraža tudi temeljno idejo Evropske unije, združeni v različnosti. Rada rečem, da ta slogan živim že od rojstva, tako kot ga na svoj način živite tudi vsi vi, ki ste danes tukaj.”

Na vprašanje, koliko jo je novinarski poklic oblikoval za kasnejše politično delo, je pojasnila, da je svojo pot začela že v času študija kot študentka na Slovenski tiskovni agenciji (STA), nato pa delo nadaljevala na POP TV v oddaji 24h. Osem let novinarstva ji je, kot pravi, dalo neprecenljive izkušnje za razumevanje političnega sistema. Kot novinarka je politiko spremljala od zunaj, danes pa jo soustvarja od znotraj, iz druge strani mikrofona.

“Že kot novinarka sem hitro opazila, da politiki pogosto povedo marsikaj, le odgovora na vprašanje ne. Prav zato si vedno prizadevam odgovarjati jasno in konkretno. Če česa ne vem, to tudi priznam. Ne mislim, da sem najpametnejša na svetu, kot nekateri radi verjamejo o sebi, in takih v politiki ni malo. No, izkušnje iz prejšnjega poklica so mi zelo pomagale tudi pri nagovorih v plenarni dvorani, ki trajajo približno minuto. To je skoraj enako kot novinarski vklop v živo, zato sem že od začetka vedela, kako v kratkem času izbrati prave besede in jasno povedati bistvo.”

Kot je poudarila, je v politiko vstopila z jasnim namenom, da pokaže, da politiki niso vsi enaki. Po njenih besedah bi bilo neodgovorno zavrniti priložnost za spremembe in hkrati trditi, da se nič ne da izboljšati. Danes sodeluje v več odborih Evropskega parlamenta, med drugim v odboru za državljanske svoboščine (LIBE) in odboru za zaposlovanje (EMPL), pri katerih ima polnopravno članstvo, medtem ko v odboru za javno zdravje deluje kot nadomestna članica in lahko sodeluje v razpravah. Poslanka je pojasnila, da zakonodajni postopek v Evropski uniji v osnovni strukturi spominja na nacionalnega, pa vendar je evropski nekoliko bolj kompleksen, saj temelji na ravnotežju med tremi institucijami. Evropska komisija, ki deluje kot približek nacionalni vladi ima izključno pravico zakonodajne pobude, kar pomeni, da pripravlja in predlaga zakonodajne akte. O njih nato odločata Evropski parlament, ki zastopa državljane, in Svet Evropske unije, v katerem so zastopane države članice.

“Naše zakonodajno delo začne v pristojnih parlamentarnih odborih, kjer poslanci pripravljamo dopolnila, politične skupine pa določijo pogajalce za posamezne zakonodajne predloge. Tudi sama sem bila v prejšnjem mandatu v imenu svoje politične skupine pogajalka pri pripravi evropske zakonodaje o medijih.”

Pojasnila je, da se po oblikovanju stališč Evropskega parlamenta in Sveta EU skupaj z Evropsko komisijo začnejo pogajanja v tako imenovanem trialogu, kjer te tri institucije usklajujejo različne poglede in iščejo kompromis. Ob tem je dodala, da Evropski parlament pogosto zagovarja ambicioznejše rešitve, pri čemer pa je končni zakonodajni akt sprejet šele, ko vse tri institucije dosežejo skupni dogovor.

Kot članica liberalne politične skupine je izpostavila tudi pomen samostojnega odločanja. “Čeprav od naše politične skupine dobimo smernice, pa na koncu dneva vedno glasujem po svoji vesti,” je dejala in dodala, da se pri vprašanjih slovenskih nacionalnih interesov vedno posvetuje tudi s stalnim predstavništvom Slovenije pri EU.

Ob vprašanju o dogajanju v Gazi in odzivu Evropske unije poudarila, da se je Unija na vojno v Ukrajini odzvala upravičeno enotno, medtem ko takšno enotnost pogreša, ko gre za odziv predvsem Evropske komisije in držav članic na razmere v Gazi. Pri tem je opozorila na prisotnost dvojnih standardov ter dodala, da v Evropskem parlamentu sicer narašča število poslancev, ki na to opozarjajo, vendar za odločnejše ukrepanje še vedno ni zadostne politične večine.

“Čeprav je v  Parlamentu vedno več pogumnih, glasnih in zame edino realnih poslancev, pa še vedno nimamo potrebne večine, da bi genocidu rekli genocid in se primerno odzvali na humanitarno katastrofo. Ni nobena skrivnost, da se v Svetu EU posamezne države pogosto odločajo predvsem glede na svoje partikularne interese. Takšni dvojni standardi se pojavljajo tudi na drugih področjih, na primer pri širitvi Unije, kjer se Zahodni Balkan obravnava drugače kot Ukrajina.”

V nadaljevanju je razprava nanesla tudi na slovensko in vseevropsko pobudo Moj glas, Moja izbira, ki si prizadeva za varen in dostopen splav povsod v Evropski uniji. Poudarila je, da pobuda ne spodbuja večjega števila splavov, prizadeva pa si, da se ti izvajajo na varen način. Ob tem je opozorila na velike razlike med državami članicami, kjer imajo ženske zaradi zakonodajnih omejitev ali uveljavljanja ugovora vesti pogosto otežen dostop do zdravstvene oskrbe.

V zaključku je odgovorila na vprašanje, koliko lahko evropski poslanci s svojimi stališči prispevajo k zastopanju slovenskih interesov. Pojasnila je, da nekateri res aktivno podpirajo interese Slovenije, medtem ko drugi zasledujejo povsem drugačne cilje. Opozorila je, da so pogosto najglasnejši prav tisti, ki se javno predstavljajo kot edini zagovorniki slovenskih interesov, čeprav njihova dejanja temu ne sledijo. Kot primer manipulativnega delovanja je izpostavila razprave o položaju kmetov, kjer so bile po njenem mnenju te strategije še posebej očitne.