Poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina

Z velikim ogorčenjem spremljam posledice sobotnega dogajanja v Avstriji, kjer so avstrijske specialne enote s polno bojno opremo, brez sodnega naloga in brez vsakršnega opozorila vdrle na simbolni spominski kraj. Uniformirane enote, helikopterji, droni, dolge cevi in policijski psi – vse to zoper potomke in potomce žrtev nacističnega nasilja, zoper študentke in študente, zoper predavatelje in organizatorje delavnic, ki so se kot vsako leto (!) zbrali v spoštljivem poklonu padlim v boju proti fašizmu.

Kot uradni izgovor za to pretirano in popolnoma neprimerno uporabo sile so bile navedene domnevne kršitve s področja kampiranja in varstva narave. A dejanski razlogi te brutalne uporabe sile so bili vse prej kot okoljevarstveni. In razumeli smo jih vsi. Šlo je za poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina, za poskus utišanja tistih, ki z dostojanstvom ohranjajo uporniško dediščino slovenskega naroda na tem prostoru – prostoru, ki je eden najmočnejših simbolov protifašističnega odpora na avstrijskih tleh.

V tej boleči ironiji je še posebej absurdno, da so prav tisti, ki so na miren in dostojanstven način ohranjali spomin na zločin, postali tarča obtožb o nedostojnem ravnanju. Medtem pa je ravnanje tistih, ki so to racijo izvedli, neizogibno vzbudilo spomin na tisti tragični april pred osemdesetimi leti, ko so nacistične enote na tem istem kraju umorile enajst pripadnikov koroških Slovencev.

Sobotno dogajanje pa žal ni osamljen incident zoper slovensko skupnost v Avstriji, temveč pokazatelj vse bolj zaskrbljujočega odnosa avstrijskih oblasti v Avstriji – tako na zvezni kot deželni ravni, do tam živeče slovenske narodne skupnosti. Sistematično izigravanje določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe, predvsem skozi zavestno zanemarjanje pravice do rabe slovenskega jezika na dvojezičnem območju, proračunsko zmanjševanje sredstev za manjšine, simbolna prisvajanja slovenskega ozemlja in zdaj še represija nad nosilci antifašistične dediščine – vse to kaže na zaskrbljujoč odmik od evropskih vrednot avstrijskih oblasti.

Od Avstrije – kot članice Evropske unije in podpisnice Avstrijske državne pogodbe, ki predstavlja temelj njene povojne suverenosti in zavez, brez katerih  Avstrija povojne državnosti sploh ne bi mogla vzpostaviti – pričakujem dosledno in verodostojno uresničevanje določb 7. člena. To vključuje uresničevanje jezikovnih, kulturnih in političnih pravic slovenske narodne skupnosti, zagotavljanje njene enakopravne obravnave ter ustvarjanje pogojev spoštljivega in dostojnega sobivanja z večinskim prebivalstvom.

Kajti dovoliti, da se z represijo odgovarja na miren poklon, pomeni odpovedati se zgodovinski odgovornosti. Dovoliti, da se na kraj spomina znova prinese orožje, pomeni dovoliti, da se pozabljeno ponovi.

Zato se odločno pridružujem zahtevam slovenske vlade za temeljito, neodvisno in pregledno preiskavo dogodka, ugotovitev zlorabe pooblastil in ustrezne odgovornosti vseh vpletenih. Pričakujem tudi jasna zagotovila avstrijskih oblasti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo – ne na Peršmanovi domačiji ne kjerkoli drugje.