Evropska poslanca Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj sta se v petek, 17. januarja 2020, udeležila skupne seje parlamentarnih odborov – za zadeve Evropske unije (EU) in za zunanje zadeve. Oba sta tudi nagovorila poslance državnega zbora, osrednja tema pa je bila predstavitev prednostnih nalog predsedovanja Hrvaške Svetu Evropske unije.

Zakaj je pomembno, da se evropski poslanke in poslanci, če jim to dopušča čas, udeležujejo teh sej v slovenskem hramu demokracije? Ker je po mnenju Joveve in Grošlja prav, da se poslanke in poslance v državnem zboru seznanja z aktualnim dogajanjem v Evropski uniji, posledično pa tudi slovensko javnost.

Brexit, evropski večletni proračun, prihodnost Evrope, okoljska zakonodaja … Da je izzivov ogromno, vsi že vemo. In s temi izzivi se bo v naslednjih šestih mesecih soočala tudi Hrvaška, ki je predsedovanje Svetu EU prevzela v času velikih sprememb. So si pa naši južni sosedje nekatere prioritete vendarle zastavili tudi sami. Med njimi je poslanka Joveva izpostavila naslavljanje demografskih sprememb, širitev EU na regijo Zahodnega Balkana in spoštovanje glavnih vrednot EU, kot je vladavina prava.

Hrvaški politiki in diplomati namreč te dni jasno in glasno poudarjajo, da bodo »varovali vladavino prava kot temeljno vrednoto«. Upravičeno se torej lahko pričakuje, da bodo to udejanjali tudi v praksi, je ob tem – tako na januarskem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu kot tudi na tokratni skupni seji pristojnih odborov DZ – pripomnila Joveva. Kot je dodala, od Hrvaške pričakuje ne le dejansko spoštovanje vladavine prava, pač pa tudi spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi: »Hrvaški premier se je v Evropskem parlamentu moral precej braniti pred očitki glede ravnanja Hrvaške z migranti. Čeprav jih sam zanika, mu večina mojih kolegov – z mano vred – upravičeno ne verjame. Medtem je popolnoma jasno, da se določenih težav zaveda tudi evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson, ki je v odgovoru na moje vprašanje v zvezi s tem napovedala nadzorne mehanizme, a so podrobnosti še stvar pogovorov z državami članicami.«

Joveva je izpostavila tudi pričakovanje, da bodo države članice sedaj, ko je bil Zeleni dogovor potrjen v Evropskem parlamentu, uresničile tudi svoje besede in zaveze glede okoljske politike. Izrazila je upanje, da to ni vagon, na katerega so države skočile zgolj zato, ker je »zeleno moderno«: »Čeprav je to zelo ambiciozno, vendarle resnično upam, da bom leta 2050 dejansko doživela brezogljično družbo.«

V nadaljevanju je ključne izzive, ki bodo zaznamovali letošnje leto in s tem tudi hrvaško predsedovanje Svetu EU, nanizal tudi evropski poslanec dr. Klemen Grošelj. »Velika Britanija s svojim odhodom iz EU odnaša 16 % sredstev, kar pomeni, da bo potrebno bodisi delno kompenzirati bodisi zmanjšati sredstva v proračunu oziroma prilive v proračun«, je povedal in poudaril, da je eden od vzvodov za reševanje te problematike zagotovo tudi tako imenovani mehanizem za pravični prehod (v brezogljično družbo).

»Vsekakor je to tudi sistem, ki bi preprečeval, da bi iz tretjih držav evropski trg preplavili ogljični izdelki v okviru prostotrgovinskih sporazumov, ki jih že imamo. Strateško vprašanje, ki se odpira v okviru proračuna, pa je vprašanje razmerja med tradicionalnimi postavkami, kot sta kohezija in kmetijstvo, ter sodobnimi postavkami, med katere sodi tudi Zeleni dogovor,« je še dejal Grošelj. Po njegovih besedah se namreč moramo zavedati, da bo politika svojo kredibilnost okrepila samo na način, ko bo razlika med zapisanimi usmeritvami, zastavljenimi cilji ali željami in implementacijo čim manjša.

Glede položaja EU na globalnem parketu pa je evropski poslanec opozoril, da bomo morali prenehati razmišljati o industrijah posameznih držav članic, pač o skupni, evropski industriji.

Joveva in Grošelj sta spomnila tudi na predvideno ustanovitev Konference o prihodnosti Evrope. Gre za platformo, v kateri naj bi sodelovale evropske institucije, predvsem pa državljanke in državljani, kar je tudi najbolj pomembno: »Da jim ne le govorimo in obljubljamo v nedogled, ampak tudi dejansko dokažemo, da jih slišimo, poslušamo in še zlasti upoštevamo.«

Evropska poslanka Irena Joveva je za Ekologe brez meja zapisala svoje razmišljanje v kolumno o evropskem prizadevanju za doseganje podnebnih ciljev ter Zelenem dogovoru. 

Končno. Čeprav bi morali začeti že veliko prej, je v zadnjih letih vendarle končno zaznati nekaj več aktivnosti in pobud Evropske unije (EU) v skrbi za naše okolje. Veliko je bilo že storjenega pri ozaveščanju, a veliko je še za postoriti. Po raziskavi Eurostata se večina Evropejcev (84 %) strinja, da bi morale države narediti več na področju okolja in zagotoviti ustrezna sredstva za prehod na zelene energije. EU se je predstavila kot gonilna svetovna sila varovanja okolja in soočanja s podnebnimi spremembami. V Evropskem parlamentu smo sprejeli resolucijo, ki je razglasila izredne razmere zaradi podnebnih sprememb, Komisija pa si je – tudi zaradi izrazitega pritiska Parlamenta – zadala ambiciozni Zeleni dogovor.

Za doseganje zastavljenih ciljev bo oblikovanih veliko zakonodajnih aktov in direktiv. Tekoče leto bo pokazalo, kako si bo EU v naslednjih desetletjih prizadevala za ublažitev podnebnih sprememb in posledic ter za vzpostavitev okvira trajnostnega načina življenja. Evropski proračun medtem že skrbi za soočanje s podnebnimi spremembami na številnih področjih, kot so kmetijstvo, kohezija, energetika, razvoj in transport, ki imajo na podnebje največji vpliv. Sprejetih je bilo več ukrepov, ki bodo pričeli delovati v naslednjih letih, denimo direktiva o prepovedi plastike za enkratno uporabo.

Za namen spopadanja s podnebnimi spremembami se predvideva povečanje sredstev na 25 % proračuna (320 milijard evrov). Izrednega pomena so Sklad oziroma Mehanizem za pravičen prehod, Naložbeni načrt za trajnostno Evropo in reforma Skupne kmetijske politike. Marca naj bi bil predstavljen t. i. Podnebni zakon za podnebno nevtralno družbo do leta 2050, veliko pa pričakujem tudi od t. i. ‘Farm to fork’ prehranske strategije glede zmanjševanja uporabe pesticidov in antibiotikov.

Končno. Končno smo prišli do točke, ko je problematika okolja v evropski politiki postala prioriteta in  resnično si želim, da bomo uspešni ter rešili tisto, kar je še mogoče rešiti. Poročila znanstvenikov nas ne morejo navdajati z optimizmom. Onesnaženost oceanov, zmanjševanje biotske raznovrstnosti, taljenje ledenih plošč in neizprosni požari… Čisto vsi moramo začeti ravnati odgovorno, se zavzeti za naravo ter poskrbeti za prihodnost nas in našega planeta. V enem izmed svojih plenarnih govorov sem povedala, da se podnebje spreminja, a da je skrajni čas, da se začnemo spreminjati tudi ljudje.

Več si lahko preberete na Ekologi brez meja.

Ekologi brez meja se zavzemajo za svet brez odpadkov, ki ga skušajo doseči z ozaveščanjem, aktivacijo in predvsem povezovanjem posameznikov, odločevalcev in organizacij. Nihovo poslanstvo je odkrivanje novih tem in zagotavljanje podatkov, s katerimi lahko vplivajo na spremembe politik in navad. So mnenjski voditelji na področju odpadkov, ki svoje napore usmerjajo predvsem v preprečevanje nastajanja odpadkov.

Evropski parlament že 31. leto podeljuje nagrado Saharova za svobodo misli zaslužnim posameznikom in organizacijam, ki izjemno prispevajo k boju za človekove pravice. Letos je nagrado prejel ujgurski zagovornik človekovih pravic in borec za pravice ujgurske manjšine na Kitajskem, Ilham Tohti. Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji je v petek, 10. januarja 2020, pripravila okroglo mizo o pomenu omenjene nagrade, letošnjem nagrajencu in njegovem boju. Po projekciji dokumentarnega filma o življenju in delu aktivista je sledila okrogla miza, kjer so bili osrednji govorci evropska poslanka Irena Joveva, starosta slovenskega novinarstva Branko Soban in novinar zunanjepolitične redakcije Televizije Slovenije Aleš Malerič.

Vsakršno odstopanje od idealov komunistične partije in rušenje enotnosti prebivalstva Kitajska dojema kot separatistično dejanje. Zaradi obtožb separatističnega aktivizma je bil septembra 2014 po dvodnevnem montiranem sojenju Ilham Tohti obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Tohti si je več kot dve desetletji neutrudno prizadeval za dialog in razumevanje med Ujguri in drugimi Kitajci (Han skupnostjo) ter se odločno zavzemal za izvajanje zakonodaje o regionalni avtonomiji na Kitajskem. Tohti je med drugim gostil spletno mesto »Uyghur Online«, kjer je redno grajal izključevanje ujgurskega prebivalstva iz razvoja Kitajske ter spodbujal ozaveščenost o položaju ujgurske skupnosti v kitajski družbi in ravnanju z njo. Za svoje delo je kljub nasprotovanju Kitajske prejel več nagrad: nagrado PEN/Barbara Goldsmith za svobodo pisanja (2014), nagrado Martina Ennalsa (2016) in mednarodno liberalno nagrado za svobodo (2017). Poleg tega je bil leta 2019 nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

»V Evropskem parlamentu smo z izborom nagrajenca dali jasen signal Kitajski,« je na okrogli mizi poudarila evropska poslanka Joveva. Po njenih besedah gre za tako imenovano mehko moč, ki jo imajo kot evropski poslanci. S tem so namreč dali jasno vedeti, da je kršenje človekovih pravic ujgurske manjšine na Kitajskem nedopustno: »Žalostno in zaskrbljujoče je že samo dejstvo, da je v današnjem času toliko nominirancev za nagrado Saharova. A je seveda prav, da obstajajo take nagrade, da postane tudi splošna javnost pozorna na hujše kršenje človekovih pravic, saj marsikatera kršenja ostanejo neizpostavljena.«

Določeni vzvodi EU bi lahko bili uporabljeni, je še povedala poslanka. Nagrada Saharova 2019 bi denimo lahko bila odskočna deska za ustanovitev neodvisne, mednarodne, neomejene misije EU. Podobno, kot je leta 2017 EU misijo ustanovila za ugotavljanje kršitev človekovih pravic v Mjanmaru. Ne gre pozabiti, da je Kitajska geopolitično zelo močen igralec, EU na drugi strani pa ima težavo neenotnega nastopanja. »To smo že tolikokrat slišali in videli, na marsikaterem primeru. Dokler ne bo neke enotne zunanje politike, enotnega nastopa držav članic EU, bodo posamezne države podlegle pritiskom kitajskega kapitala,« je dodala Joveva.

Kitajska se svoje gospodarske moči zelo dobro zaveda in ta položaj izkorišča pri dvostranskih pogovorih, zlasti pri investicijah v države članice EU. Neenotno nastopanje držav članic EU, predvsem pa strah pred tako imenovanim ekonomskim maščevanjem Kitajske, onemogoča bolj odločne zahteve EU k spoštovanju človekovih pravic vseh prebivalcev na Kitajskem. Ukrepi EU v smeri drastičnih sankcij, na primer prekinitev gospodarskega sodelovanja, so ob tem povsem nerealna pričakovanja. A po mnenju Joveve bi bile možne določene alternative: zavračanje prošenj za vizum visokih uradnikov, zamrznitev premoženja in nesodelovanje z gospodarskimi podjetji, ki so povezana z delovanjem kampov, tako rekoč koncentracijskih taborišč za Ujgure, v pokrajini Xinjiang. Druga možnost bi medtem lahko bila sodelovanje diplomacije, stroke in gospodarstva na način, da bi ti enotno nastopili z zahtevo o spoštovanju človekovih pravic, saj v 25 let trajajočih ‘tro-tirnih’ pogajanjih o človekovih pravicah s Kitajsko nismo naredili niti enega koraka naprej.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 8. januarja 2020, kot ena od soorganizatorjev v Evropskem parlamentu gostila neuradni sprejem Zdravstvene koalicije Evropske unije (The EU health Coalition). Srečanje je bilo dobro izhodišče za odličen začetek novega leta ter trden temelj za združevanje moči med oblikovalci politik in partnerji v času pred drugim vrhom Evropske unije o zdravju, ki bo potekal 4.-5. maja 2020.

Zdravstvena koalicija EU obravnava izzive zdravstvenih sistemov po vsej Evropi, ki so trenutno pod pritiskom zaradi staranja prebivalstva in večje razširjenosti kroničnih bolezni. Glavni cilj Koalicije je spoprijeti se z nastajajočimi težavami ter kar najbolje izkoristiti najnovejši napredek znanosti z aktivnim sodelovanjem in skupno zdravstveno strategijo, ki povezuje potrebe in prioritete v eno skupno vizijo.

“Ključni izziv letošnjega leta na področju zdravja bo priprava celovitega načrta za reševanje enega izmed pomembnih zdravstvenih vprašanj – boja proti raku v Evropi; in sicer s konkretnimi zakonodajnimi koraki, ki bodo temeljili na podlagi ocene učinka. To bo tudi ena izmed mojih prednostnih nalog v tem mandatu, hkrati pa tudi celotnega Evropskega parlamenta in Komisije. Vemo, da je 40 % rakavih obolenj mogoče preprečiti, če pravočasno izvajamo že poznane ukrepe. Vendar potrebujemo skupen pristop in sodelovanje vseh deležnikov. Sodelovanje ni ključno le za nas, politične odločevalce, pa za raziskovalce in zdravnike, temveč v prvi vrsti za bolnike. Sodelovanje vseh nas nam omogoča prenos znanja, mnenj, idej in dobrih praks.

Poleg tega je sodelovanje med oblikovalci zakonodaje in politik, strokovnjaki in širšo javnostjo nujno potrebno za spopadanje z izzivi nacionalnih zdravstvenih sistemov, saj ti kot taki niso v pristojnosti EU. Zato je potrebno okrepiti sodelovanje in prenos znanja ter podatkov med državami članicami za dosego skupne vizije zdravja.

Na dogodku je Koalicija predstavila sklop priporočil, ki obravnavajo 20 najbolj perečih vprašanj v zdravstvu. Služijo kot povzetek omenjene vizije, ki so se oblikovale kot rezultat prvega vrha, novembra 2018.

Evropska poslanka Irena Joveva je za internetni portal Emerging Europe zapisala svoje mnenje o slovenski in evropski politiki ter svojih prihodnjih projektih. Spodaj si lahko preberete krajši povzetek.

V novi funkciji evropske poslanke sem se znašla na drugi strani mikrofona, saj je bil moj prejšnji poklic novinarstvo. Izbira za sodelovanje v politiki ni bila lahka, a sem se po dolgem premisleku odločila sprejeti izziv. Pa ne zaradi višje plače ali statusa, temveč zaradi odgovornosti do tistih ljudi (med katere sem pravzaprav spadala tudi sama), ki se zgražajo nad politiki z željo po oblasti in brez občutka za resničnost. Namesto da bi se samo pritoževala nad politično situacijo, sem dobila priložnost, da se v teh ‘čevljih’ sprehodim tudi sama. Kot mlada politična osebnost – ne zgolj po starosti, ampak tudi aktivni vključenosti v politiko – imam drugačen pogled na to, kaj in kakšna naj bi bila politika. Politika je živ, spreminjajoč se organizem, ki se pod stalnim pritiskom trudi prilagoditi trenutnim izzivom. Tudi slovenski politični prostor se je z osamosvojitvijo Slovenije spreminjal. Imamo veliko politično razdrobljenost z vedno manjšo željo po sodelovanju med različnimi političnimi opcijami. Smo prva država nekdanje Jugoslavije, ki se je pridružila Evropski uniji.

Moje delo v Evropskem parlamentu je med drugim usmerjeno na Zahodni Balkan oziroma k spodbujanju širitve EU. Medtem bom kot članica odbora za kulturo in izobraževanje svoje delo posvetila izboljšanju pogojev za mlajše generacije, kot nadomestna članica odbora za okolje in javno zdravje pa se bom osredotočila na teme, povezane z varovanjem okolja in vprašanja, povezana z bojem proti raku. Moja prvo zakonodajno poročilo je Evropska solidarnostna enota, katerega namen je mladim Evropejcem ponuditi priložnosti za prostovoljno delo v globalnem solidarnostnem sektorju.

Spreminjati evropsko zakonodajo je velik privilegij, a hkrati tudi veliko breme. Moj (ambiciozen) cilj je storiti vse, kar je v moji moči, da spremenim stvari znotraj te velike politične ‘pošasti’. In še en cilj imam: Ostati to, kar sem, in ne postati del ravnodušnih politikov.

Celotno besedilo v angleškem jeziku je dostopno na Emerging Europe.

Emerging Europe je internetni portal oz. platforma, ki vodi spletno mesto z novicami in izdaja četrtletno revijo, osredotočeno na družbena, gospodarska, politična in kulturna vprašanja, povezana s srednjo in vzhodnoevropsko regijo.

Načrti za prihodnje leto? Še naprej ostati zvesta sama sebi in s tem posledično tudi vam. In še naprej predvsem delati. Za to seveda potrebujem vašo podporo in vaše zaupanje. Potrebujem pa tudi kaj zdravja in še kaj sreče. In vse, kar želim sebi, želim tudi vam. Predvsem zdravja in uspehov, sreča bo pri tem prišla zraven sama od sebe. Resnično vam želim vse dobro in vse lepo. Naj bo prihodnje leto še boljše in še lepše. Preživite praznične dneve s svojimi najbližnjimi. SREČNO!

Evropska poslanka Irena Joveva se je v četrtek, 21. novembra 2019, odzvala na prošnjo dijaka Žana Debeljaka iz 2. g razreda Ekonomske gimnazije in srednje šole Radovljica, gimnazije, ki jo je tudi sama nekoč obiskovala. V oddelku 2. g dijaki sodelujejo kot ambasadorji Evropskega parlamenta.

Intervju po elektronski pošti: Irena Joveva in Žan Debelak, 2. g

1. Kako danes gledate na EGSŠ Radovljica in kakšni so vaši spomini na šolanje?

Če bi me to vprašali po koncu šolanja in odhodu na študij v Ljubljano, bi najbrž – tako kot vsak tipičen najstnik – odgovorila “končno konec”. Toda z leti ugotoviš, da so spomini na tiste čase resnično čudoviti, vedno lepši. Vsakič, ko se z bivšimi sošolci in sošolkami (z marsikom sem še vedno v stikih) pogovarjamo o srednji šoli, nas večina reče, da bi šli z veseljem skozi vse še enkrat. Zato danes na EGSŠ Radovljica gledam kot na mojo ‘kremšnito’, od katere sem dobila to, kar sem pričakovala, in še več; od predmetov in profesorjev do prijateljev.

2. Kako vas je srednja šola oblikovala?

Leta, ki jih preživimo v srednji šoli, so ključna za naš razvoj, čeprav se takrat seveda tega ne zavedamo. Bom iskrena: Ko smo se v osnovni šoli morali odločiti, kam naprej, nisem imela pojma, kaj naj izberem. Vse, kar sem vedela, je to, da me družboslovje zanima bolj kot naravoslovje, in da si hkrati želim na gimnazijo. Zato je bila smer ekonomska gimnazija zame popolna izbira. Srednja šola me je oblikovala v posameznico, ki načeloma ostaja na realnih tleh, vendar je hkrati močna altruistka. V srednji šoli začneš zares odraščati, počasi postajati samostojen. Začela sem bolj ceniti, kar imam, od družine do prijateljev, konec koncev pa tudi ceniti samo sebe. Edino, česar mi na žalost ni uspelo preoblikovati ne v srednji šoli ne kadarkoli pozneje, pa je to, da sem že takrat in še vedno vse počnem v zadnjem trenutku. Očitno pač najbolje delujem pod pritiskom. 🙂

3. V kolikšni meri vam je ravno ta šola na poti do vloge evroposlanke morda tudi pripomogla? Katere veščine ste morda pridobili ravno na naši šoli?

Vloga, v kateri sem zdaj, je rezultat prepleta vsega. Od šolanja do dela… Vse, kar sem doslej počela in storila, je bil nek korak, neka stopnica na poti do sem, težko izpostavim eno samo stvar ali eno samo življenjsko obdobje. Zagotovo pa je k temu pomembno doprinesla tudi EGSŠ Radovljica. Ne le zaradi vsega znanja, ki sem ga pridobila tam, pač pa tudi zato, ker dvomim, da bi se sicer sploh vpisala na Fakulteto za družbene vede in posledično najbrž ne bi bila, kjer sem.

Kar se veščin tiče, sem jih v srednji šoli pridobila veliko. Bom izpostavila dvoje: zlasti z eseji sem se naučila bolj strukturiranega pisanja, učenje tujih jezikov (v mojem primeru sta bili to angleščina in nemščina) pa mi je že takrat prineslo ogromno znanja, ki mi je pozneje prišlo še kako prav.

4. Kakšno sporočilo imate morda za nas, ki še vedno sedimo v šolskih klopeh?

Bodite iskreni, radovedni in bodite vključeni, aktivni. Če vas kaj zanima, vprašajte. Če česa ne veste, vprašajte. Če vas kaj moti, povejte. Če se s čim ali s kom strinjate, povejte. Tudi, če se ne, povejte. A povejte tako, da ne boste žalili tistih, ki nimajo enakega mnenja. Tudi, če kdo drug ni spoštljiv, se ne spuščajte na njihovo ‘raven’. Bodite boljši in imejte v mislih naslednji stavek, ki je pravzaprav tudi moj moto: Če se boste obnašali tako, kot se oni, kakšna je potem razlika med njimi in vami?

Ne glede na to, kam vas pelje in vas še bo peljalo življenje, pa ostanite zvesti sami sebi. In vedite, da je učenje vseživljenjski proces, zato nikoli ne postanite ‘vsevedni’ ali ‘samozadostni’.

5. Kakšne so vaše prve izkušnje kot evroposlanka? Kaj vas je presenetilo, navdušilo, morda tudi razočaralo?

Veliko je bilo vsega, od navdušenja do (žal) tudi razočaranja. Ko sem prišla prvič v Bruselj v novi vlogi, sta minila komaj dva dneva od volitev, zato sem še vedno imela polno glavo vsega. Prvo, na kar sem pomislila ob vstopu v parlament, je bilo “kako za vraga se bom znašla”. Pa ne vsebinsko, da ne bo nesporazuma, zaskrbela me je namreč stavba kot taka. Labirint, nešteto pisarn, hodnikov, dvigala, ki te v istih nadstropjih pripeljejo vsako nekam drugam… Stavba v Strasbourgu je še bolj zapletena. No, ampak zdaj, po nekaj mesecih tam, že lahko rečem, da se kar znajdem. 🙂 Skupaj s svojo ekipo, seveda.

Pozitivno me je presenetilo to, da se je na evropski ravni veliko lažje pogovarjati (in dogovarjati) s kolegi, ki niso iz tvoje politične skupine. Je pa po drugi strani res, da je ogromno sklepanja raznoraznih kompromisov. To je pač del politike.

Trenutno bi raje kot kakršnokoli navdušenje uporabila besedo pričakovanje. Težko je namreč biti navdušen glede na vse, kar se dogaja v in okoli EU, vendar sem konec koncev kandidirala ravno zaradi potrebnih sprememb. Zato pričakujem, da se bodo tudi zgodile in sama bom za to storila vse, kar je v moji moči. Na žalost se hkrati zavedam, da ni vse v moči enega evropskega poslanca (ne glede na to, iz katere države članice prihaja).

In točno tukaj so tista konkretna razočaranja. Večina evropskih politikov še vedno živi v nekem svojem balončku in ne razume (ali pa noče razumeti) realnih potreb ter želja ‘navadnih smrtnikov’, s katerimi politika nima stika, zato so ljudje tudi sami razočarani. Upravičeno.

6. Kakšna prihodnost čaka EU po vašem mnenju in kaj bi morali storiti, da bi se EU še bolj razvijala v smeri dobrobiti za vse njene prebivalce?

Upam in verjamem, da svetla. Menim, da boljše alternative od EU ni, ne smemo pa je jemati kot samoumevno. Na žalost se te nesamoumevnosti ne zavedajo vsi – ker, če bi se, zakonodajni procesi ne bi tekli tako počasi, ne bi se še vedno ukvarjali ne z brexitom ne z vse bolj realno veliko zamudo pri naslednji finančni perspektivi… In še bi lahko naštevala. Politika, odločevalci smo tisti, ki moramo poskrbeti za to, da bodo ljudje čutili EU in da bodo občutili, da smo tam, kjer smo, zaradi njih in za njih, ne zaradi sebe.

EU mora postati globalni igralec v pravem pomenu te besedne zveze. Kjer so skupne evropske politike potrebne in nujne, je nujen in potreben dogovor o tem, ker je bilo že tako ali tako izgubljenega preveč časa. Govorim zlasti o dogovoru o skupni zunanji, varnostni in migracijski politiki.

Pomemben vidik doseganja zgoraj naštetih politik, kakor tudi nadaljnjega razvoja EU, pa temelji na percepciji EU tako v pogledu politikov kot tudi vseh državljanov. Ponotranjiti zavedanje, da je EU enotna skupnost, znotraj katere živimo, ter doseganje mentalnega preskoka v ponotranjanje evropskega državljanstva kot našega lastnega bo v prihodnosti imelo veliko vlogo. Evropsko državljanstvo ne pomeni zavračanja nacionalnih zavesti ali poizkusa poenotenja kultur, temveč zgolj zavedanje, da delujemo v skupno dobro; brez prevlade interesov posameznih držav članic.

Še bolj ključno pa je to, kar sem že omenila. EU se mora začeti odzivati hitreje in konkretneje na dogajanja. Vsi politiki se morajo približati državljanom, a to mora biti iskreno. Morajo iti na teren, se pogovarjati z ljudmi tako, da jih bodo razumeli, ne pa jim dajati občutka, kot da so pa oni ‘nekaj več’. Ko bomo to dosegli, se bo tudi sama EU zagotovo razvijala v smer boljšega življenja za vse.

7. Katere prednosti EU vidite kot najpomembnejše?

Kot rečeno, EU seveda ni popolna, to je jasno, toda boljše alternative ni. Najpomembnejši so temelji, na katerih je EU nastala, a nanje marsikdo v tej skupnosti pozablja; tudi namenoma. Mir je ta ključni temelj, vrednota, ki ni samoumevna. Evropa je bojevala premnoge krvave vojne – zaradi ideje, da je nekdo boljši, bolj upravičen, bolj pravi. Te ideje vedno znova najdejo svoje glasnike, kar bi po mojem mnenju moralo biti nesprejemljivo.

EU je naša širša domovina, po kateri se lahko gibljemo, selimo, delamo,… To, da gremo lahko študirat v tujino, delat v tujino, je zame ena najpomembnejših prednosti.

Gospa Joveva, najlepša hvala za Vaše izčrpne odgovore! Želimo Vam veliko uspeha in zadovoljstva! Žan Debelak, 2. g

Več lahko preberete na spletni strani EGSŠ Radovljica.

On Thursday, 21 November 2019, MEP Irena Joveva gladely responded to a request from a second-grader, Žan Debeljak, from the EGSŠ Radovljica (High school of Economics Radovljica), school she once attended. Students in class 2.g participate as ambassadors of the European Parliament.

Email interview: Irena Joveva and Žan Debelak, 2.g.

1.How do you look at the EGSŠ Radovljica today and what are your memories of your school years?

If you asked me this question after finishing school and going to college in Ljubljana, I would probably – like any typical teenager – answer “finally over”. But over the years, you find that the memories of those times are truly beautiful. Every time I talk with my ex-class mates about our time in high school (yes I am still in contact with many of them), most of us say that we would be glad to go through everything again. Today I view the EGSŠ Radovljica as my ‘kremšnita’ (cream cake), from which I got what I expected and more; from subjects, professors to friends.

2. How did high school shape you?

The years we spend in high school are crucial to our development, although of course we are not aware of it. To be honest: When we had to decide in elementary school where to go next, I had no idea what to choose. I was more interested in social than natural science so I only knew that I wanted to go to high school. Therefore, a high school economics course was the perfect choice for me. High school has molded me into an individual who, in principle, stays on realistic ground but is at the same time a strong altruist. In high school you start to really grow up, slowly becoming independent. I began to appreciate more what I had, from family to friends, and after all, to value myself. The only thing that unfortunately I didn’t manage to transform either in high school or any time later, is that I am always nad still doing everything at the last minute. I guess I work best under pressure.

3. To what extent did this particular high school helped you on the path to the MEP position? What skills have you acquired at our school?

The role I am in right now is a intertwined result of everything. From school to work … Everything I have done so far has been a steping stone the way to here. It is difficult to highlight a single thing or a single life span. Certainly, the EGSŠ Radovljica also contributed significantly. Not only because of all the knowledge I gained there, but also because I doubt that I would have otherwise enrolled in the Faculty of Social Sciences and consequently would probably not be where I am. As far as skills are concerned, I gained a lot of them in high school. I will point out two: 1. writing essays where I learned more structured writing, and  2. learning foreign languages ​​(in my case, these were English and German) already gave me a great deal of knowledge then which later came to my advantage as well.

4. What message do you have for us who are still sitting in school bench?

Be honest, curious and be involved, be active! If you are interested, ask. If you don’t know something, ask. If anything bothers you, speak up. If you agree with someone or someting, say so. Even if you don’t, say so. But say it in a way that does not insult those who do not have the same opinion. Even if someone else is not respectful, do not go down to their level. Be better and keep in mind the following sentence, which is actually my motto: If you behave the way they do, then what is the difference between you two?

No matter where your life takes you stay true to yourself. Know that learning is a lifelong process, so never become ‘omniscient’ or ‘self-sufficient’.

5. What was your first experience as a MEP? What surprised, impressed or perhaps disappointed you?

There was a lot of everything from excitement to (unfortunately) disappointment. When I first came to Brussels as MEP, it had been barely two days since the election, I still had my head full of things. The first thing I thought of when I entered parliament was “how the hell am I going to find anything”. But not in the field of the content, not to be misunderstood, I was concerned about the building itself.  A maze, countless offices, corridors, elevators that take you somewhere else on the same floors… The Strasbourg building is even more complex. Well, now, after a few months there, I can already say that I find myself. Together with your team, of course.I was positively surprised that it is much easier at European level to talk to (and negotiate with) colleagues who are not from your political group. On the other hand, it is true that there are many compromises to be made. It’s just part of politics.At the moment, I would rather use the word expectation than any enthusiasm. It is hard to be impressed with everything that is happening in and around the EU, but I ended up running for the changes that I needed. So I expect them to happen, and I will do my best for that. Unfortunately, at the same time, I am aware that not everything is possible for one MEP (no matter which Member State he comes from).And that is precisely where these particular disappointments lie. Most European politicians still live in a bubble of their own and do not understand (or refuse to understand) the real needs and desires of ‘ordinary mortals’, who are not contacted by politics, which is why people themselves are disappointed. Justified.

6. In your opinion, what is the future for the EU and what should you do to further develop the EU in the direction of well-being for all its people?I hope and believe it bright. I believe there is no better alternative than the EU, but we should not take it for granted. Unfortunately, not everyone is aware of these self-explanations – because if legislative processes were not going so slowly, we would still not be dealing with Brexit or the increasingly real big delay in the next financial perspective… And I could list it. Politicians, decision makers are the ones who need to make sure that people feel the EU and feel that we are where we are, for them and for them, not for our own sake.The EU must become a global player in the true sense of the phrase. Where common European policies are necessary and necessary, agreement is necessary and necessary because too much time has already been lost. In particular, I am talking about an agreement on a common foreign, security and migration policy.An important aspect of achieving the policies outlined above, as well as the further development of the EU, is based on the perception of the EU both in terms of politicians and all citizens. Reinforcing the awareness that the EU is a united community within which we live and achieving a mental leap into internalizing European citizenship as our own will play a big role in the future. European citizenship does not mean a rejection of national consciousness or an attempt to unify cultures, but simply an awareness that we are acting for the common good; without overriding the interests of individual Member States.But even more crucial is what I have already mentioned. The EU needs to start responding faster and more specifically to what is happening. All politicians need to get closer to citizens, but to be honest. They have to go out into the field, talk to people so that they understand, not give them the feeling that they are ‘something more’. Once this is achieved, the EU itself will certainly develop towards a better life for all.7. Which of the EU’s strengths do you see as most important?That being said, of course, the EU is not perfect, this is clear, but there is no better alternative. Most important are the foundations on which the EU originated, but many in this community forget it; also on purpose. Peace is this key foundation, a value not taken for granted. Europe has fought too much bloody war – because of the idea that someone is better, more justified, more real. These ideas find their messengers again and again, which in my opinion should be unacceptable.The EU is our wider homeland, where we can move, move, work,… Being able to study abroad and work abroad is one of the most important advantages for me.Mrs Joveva, thank you very much for your comprehensive answers! We wish you much success and satisfaction! Jean Debelak, 2nd yrYou can read more at the EECS Radovljica website.