V januarski številki revije Obrazi lahko na šestih straneh preberete iskren in zelo oseben intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo. V njem je spregovorila o delu v Evropskem parlamentu, političnih stališčih ter odnosu do slovenske politike, pa tudi o Twitterju, ‘čefurstvu’, odraščanju na Jesenicah, svoji družini in njeni želji po materinstvu ter izkušnji dveh spontanih splavov. Zakaj je tako zelo pomembno javno govoriti o tem in kako je odgovorila na vprašanje, ali se za evropsko poslanko sploh “spodobi, da zanosi”?

V intervjuju je poslanka Joveva dala jasno vedeti, da ne želi pomilovanja in da o svojih spontanih splavih govori zato, ker ne gre zgolj zanjo: “Piko na i pa je postavila odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da so na Poljskem splavi neustavni celo v primeru okvare ploda. Takšna odločitev se ne bi smela zdeti normalna nikomur na svetu, ne glede na to, ali ima izkušnje s splavom ali ne. Seveda sem javno obsodila to potezo poljskega sodišča, nato pa med drugimi dobila nazaj komentar, naj se raje ukvarjam s tem, da nimam otrok, in naj se oglasim, ko bom mama.”  Govorjenje o splavu mora prenehati biti tabu, je poudarila in dodala, da splav tudi ne sme biti razlog za obsojanje. Prav tako meni, da materinstvo ni ovira za politično kariero ali delo evroposlanca. Bolj kot ukvarjanje s tem, katera političarka je noseča in katera ne, bi nas moralo skrbeti vse kaj drugega.

“Spodobi se, da je katerakoli odrasla ženska na tem svetu noseča, če si to želi. Veste, kaj se ne spodobi, če smo že pri evropskih poslankah in poslancih? Jozsef Szájer je soustanovitelj konservativne politične stranke Fidesz in od leta 2004 je bil poslanec Evropskega parlamenta, ki je javno ne le nasprotoval zakonskim zvezam istospolnih partnerjev, ampak jih žalil, na vsak način je skušal zatreti pravice LGBTQI+ skupnosti, medtem pa sam užival v tej isti skupnosti, na gejevski orgiji. To, da govoriš eno, delaš pa drugo, se ne spodobi. Večkrat sem že povedala, da moramo biti vsi politiki zgled in za tem trdno stojim. Politik tudi ne more in ne sme uporabljati sovražnega govora pod pretvezo, da gre za svobodo izražanja. Politik ne more in ne sme zagovarjati sovražne retorike samo zato, ker se mu ta obrestuje in ker na tem gradi svoj politični “program”. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek “medij” objavi odkrit rasistični zapis in reče, da je to pač glosa. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek politik, po možnosti zaposlen v kabinetu predsednika vlade, poobjavlja rasističen zapis o “vsej raznolikosti, ki jo potrebujemo v Evropi”. To je tisto, kar je nespodobno.”

Poslanka se  je v pogovoru dotaknila tudi spominov odraščanja v skromni delavski družini na Jesenicah, ki jo je oblikovalo v osebo, kakršna je danes: “Nikogar nikoli ne obsojam vnaprej, spoštujem različnost, pa naj bo to vera, nacionalnost, spolna usmerjenost, politična pripadnost ali karkoli drugega, sem pristna in zelo dobro vem, kako pomembne so empatija, uvidevnost in kultura, tudi kultura obnašanja in diskurza. Upam si trditi, da bi vam tisti, ki me poznajo že dolgo, povedali, da se po vstopu v politiko osebnostno nisem spremenila in da ne izgubljam stika z realnostjo. Edino, kar izgubljam, je čas za vse meni drage ljudi, a to žal pride zraven.” 

Na svoje poreklo je ponosna, a je hkrati staršem hvaležna, da nikoli nista pozabila, kje je njuna sedanjost in kje bo njena prihodnost. Zato ji ni vseeno, ko bere komentarje, ki žalijo njeno pripadnost Sloveniji. Še posebej veliko ljubezen pa goji do slovenskega jezika.

“Verjemite, da mi je bolj vseeno za žaljivke v zvezi z mojim poreklom, od ‘čefurke’ dalje, kot pa, ko nekje preberem, da nisem Slovenka. /…/ V šoli in na faksu nisem nikoli slišala nobene krepke na račun svojega porekla. Morda tudi zato, ker sem bila vedno med daleč najboljšimi v razredu pri slovenščini, pa potem nikoli niso imeli priročnega izgovora. (smeh) /…/ Večina tistih, ki me napada zdaj, pa me skoraj nikoli ne napada zaradi same vsebine. Po mojem me niti ne preberejo oziroma poslušajo, ker za njihove napade to ni relevantno.”

V intervjuju lahko preberete še kaj o drugih stereotipih, med drugim pa tudi, kaj sporoča tistim, ki ji lažno očitajo tvitanje v makedonščini, o bremenu javne izpostavljenosti in zakaj si poslanka sama ustvarja dodaten pritisk glede tega, o odzivu njenih novinarskih kolegov, ko se je odločila za pot v politiko, pa tudi o tem, ali razmišlja, kaj bo počela, ko jo bo nekoč morda zapustila. Prav tako je strnila svoje vtise o Bruslju in pojasnila, kako teče trenutno delo od doma, kjer zaradi pandemije zdaj ogromno časa preživlja v družbi svojega partnerja.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *